Vsaka poroka ima svoj ritem. Zjutraj je vse počasno, malo živčnosti in veliko smeha pri pripravah. Potem pride tisti trenutek ko zagledaš prvič in čas začne teči petkrat hitreje. Obred, čestitke, vožnja nekam na poročno fotografiranje, sonce začne zahajati, prvi ples in že je enajst zvečer. Zato je poročno fotografiranje več kot lepe slike. Je edina stvar ki vam ostane ko rože ovenijo, torta se poje in obleka gre v omaro.
Kazalo strani:
Priprave so pol zgodbe
Najbolj iskrene fotografije ne nastanejo na lokaciji za fotografiranje ampak zjutraj doma. Ko se nevesta smeje ker ji ne uspe zapeti zapestnice, ko mami pomaga z tančico in ji gredo solze v oči. Takrat ni poziranja. Takrat ste to kar ste.
Dober fotograf za priprave rabi čas in mir. Dovolj je ena ura pri nevesti in pol ure pri ženinu. Prostor naj bo pospravljen, z veliko naravne svetlobe. Bela stena in okno naredita več kot drag hotel. In naj bodo z vami samo ljudje ob katerih ste sproščeni. Tri najboljše prijateljice naredijo boljše vzdušje kot deset sestričen ki gledajo v telefon.
Na obredu je najpomembnejše da fotograf ni v ospredju. Noben gost noče gledati fotografa ki skače pred matičarjem. Profesionalno poročno fotografiranje na civilnem ali cerkvenem obredu je tiho. Brez bliskavice med zaobljubami, brez govorjenja, brez režiranja. Najlepši trenutki so drobni. Pogled očeta ko pelje hčerko, roka ki se trese ko si dajeta prstan, nasmeh ko morata reči da in oba rečeta hkrati. Tega se ne da ponoviti. Zato fotograf vedno dela z dvema fotoaparatoma in ne menja objektivov ravno takrat ko se zgodi poljub.
Če imate cerkveni obred se prej pozanimajte kaj duhovnik dovoli. Nekateri ne dovolijo bliskavice ali gibanja med obredom. Dober fotograf to spoštuje in se prilagodi, vseeno pa ujame bistvo.
Fotografiranje para – manj je več
Vsi si želijo tiste sanjske fotografije v naravi. In prav je da gresta za pol ure stran od gužve. Ampak najlepše poročne fotografije para niso tiste kjer stojita kot manekena pred sončnim zahodom. So tiste kjer se smejita drug drugemu.
Najboljši čas je zlata ura. Ura in pol pred sončnim zahodom. Svetloba je mehka, topla, koža izgleda lepo in ni močnih senc pod očmi. Raje izberita bližnji travnik, gozd ali staro ulico kjer bosta sama. Dvajset minut hoje od lokacije je več kot dovolj. Če se vozita eno uro v avtu, bosta prišla utrujena in živčna.
In prosim, ne glejta ves čas v fotoaparat. Poglejta se. Povejta si kaj smešnega. Hodita. Poročni fotograf naj vaju vodi z vprašanji ne s pozami. Stara poza roka na rami in nasmeh v kamero je videti kot osebna izkaznica. Veliko bolje je ko se objameta zares.
Kaj loči dobre poročne fotografije od povprečnih
Tri stvari. Svetloba, čustva in detajli.
Dober poročni fotograf zna uporabljati naravno svetlobo. Ve kdaj vaju postaviti ob okno, kdaj v senco in kdaj na sonce. Ne potrebuje studia na prostem. Drugič, išče čustva ne poze. Solze, smeh, objem babice ki je prepotovala pol države. To so fotografije ki jih bosta gledala čez dvajset let. Tretjič, detajli. Prstani na veji, poročni čeveljci, ročno napisane zaobljube, mizica s slikami dedkov in babic. Brez teh detajlov bo album nepopoln.
Nasvet za konec – izberita fotografa ne fotografij
Ko izbirata poročnega fotografa ne glejta samo najlepših deset fotografij na Instagramu. Vsak ima deset lepih fotografij. Prosite da vama pokaže celo poroko od jutra do večera. Takrat bosta videla ali zna fotografirati tudi v dežju, v temni dvorani in ko vsi plešejo. In izberita nekoga ob katerem se počutita dobro. Na poročni dan bo z vama osem do dvanajst ur. Več kot s katerim koli gostom. Če vam je ob njem prijetno, bo to vidno na vsaki fotografiji. Ker poročno fotografiranje ni o popolni obleki ali popolni lokaciji. Je o vaju dveh.
